Zimzelena listnata živa meja. Lovorikovci

Prunus laurocerasus, po naše lovorikovec, sicer pa znan pod več imeni kot je angleški lovor in podobno. Rastlina izvira iz regije ob maji na Črno morje v jugozahodni Aziji in jugovzhodni Evropi, najdemo ga v Albaniji in Bolgariji na vzhodi Turčije do Kavkaza in severnega Irana. Je zelo pogosta okrasna vrsta, predvsem za žive meje, pri nas se pojavlja tudi v gozdovih. Semena razširjajo ptice.

Lovorikovec je ena najprimernejših in tudi vse bolj priljubljenih rastlin za živo mejo. Veliki svetleči listi ustvarijo eleganten videz in redno strižene  rasline dobijo videz ploskev, ki dajo prostoru volumen.  Bujna in gosta rast rastline, skrije poglede in ustvari zeleno kuliso, ki zmanjšuje hrup in ublaži veter. Ker dobro prenašajo rez, si lahko v vrtu omislimo kakšne soliterne žive skulpture v obliki kocke, piramide, ali pa pravokotnika z več višinskimi nivoji. Skratka, je med preprostejšimi živimi mejami za vzdrževanje. Sorte, ki jih izberemo za striženo živico so hitreje rastoče od nižjih sort. Med pomembne lastnost lovorikovca spade tudi goščavost, je praktično neprehoden po pnekaj letih letih (kar se pri klekih ne more zgoditi), saj se veje tako močno utrdijo in zaradi rezi tudi zgostijo. Služi lahko kot nadomestek kovinski ali leseni ograji. Občutljiv je na zimske sončeve ožige in vetrovno lego. Za optimalno rast potrebuje rahla, vlažna in bogata tla. Glede svetlobe ni zahteven, saj uspeva v senci, polsenci in na soncu.

Vrste-sorte  lovorikovca

Najpogosteje zastopana in uporabljena v naših drevesnicah in vrtnarijah je sorta Prunus laurocerasus ‘Novita’ali ‘Caucasica’. Zrasteta do 5 metrov v višino in tudi do 6 m širine, z rezjo nadzorujemo rast, priporočljivo jih je obrezovati, tako so rastline mlajšega videza, saj imajo več bleščeče zelenih listov na mlajših kot starejših vejah. Sorte se med seboj razlikujejo po končni višini, obliki in barvi listov. Pomembno je, da vemo za kakšen namen potrebujemo grm. Kot soliterna rastlina se lahko uporabi katerokoli izmed sort, medtem, pri zasajevanju živice običajno izberemo višje sorte omenjene zgoraj, razen če gre za nizkorastočo živo mejo, potem je tukaj sorta ‘Otto Luyken’, ki doseže maksimalno višino do 1,5 metra ima izjemno gosto listje, ki je ozko in suličasto. Sorta raste počasneje, razvije veliko število belih, dišečih cvetov v maju, sledijo pa tudi črni plodovi, ki so strupeni. Hvaležna sorta zaradi odpornosti na mestno klimo, sušo ter prilagodljiva glede na tip zemlje.

Prunus laurocerasus ‘Zabeliana’ je sorta znana po zanimivi že skoraj horizontalni obliki rasti, torej ni med primernejšimi za višje strižene živice, ampak odlična kot soliter, velja za najbolj odporno sorto proti zmrzali ter mestni klimi, zaradi bogatega cvetenja je lep okrasen zimzelni grm v vsakem letnem času.

Bolezni

Lovorikovec na splošno ni dovzeten za bolezni. Najpogostejše bolezni lovorikovca sta listna luknjičavost (Botrytis cinerea) in pepelasta plesen. Listna luknjičavost se pojavi ponavadi v deževnih letih, na listih se pojavijo najprej okroglaste pegice, ki porumenijo, porjavijo in odpadejo,  liste odstanjujemo, sicer se okužba širi. Uporabimo bakren pripravek, da ustavimo luknjičavost. 

Sajenje žive meje

Kupujemo kvalitetne sadike, ki so zdravega videza, lepe zelene barve in dobro razvejane (imajo vsaj 3 ali več veje). Nižji cenovni razred pri lovorikovcih običajno pomeni tudi slabšo kakovost in manjšo razvejanost, tako bomo potrebovali veliko več časa (zalivanje, pletje, gnojenje) preden se bodo rastline dobro vrastle. Ključen je substrat, ki ga bomo dodali k sajenju novih rastlin, poskrbimo, da je kvaliteten in so nam ga priporočili na vrtnariji. Sadilna razdalija med lovorikovci je minimalno 30 centimetrov, običajno rečemo 3 sadike na meter.

Je odličen nadomestek klekom, prav zaradi svoje zimzelenosti. Redno obrezana živa meja v spomladanskih ali jesenskih mesecih je odličen zelen element prostoru. Tudi tisti bolj občutljive sorte bodo hvaležni, saj rastlina ne odmetava listja.

Klementina Tement, krajinska arhitektka, Vrtnarstvo Tement